Kot otrok sem imela težave s hrbtenico, zato sem morala vedno spati brez blazine pod glavo. Najbolje je bilo, da sem spala na hrbtu, na ravnem. Vzglavniki so bili prepovedani. Takšnega načina spanja sem se tako zelo navadila, da sem spala brez blazine tudi še potem, ko težav nisem imela več. Vse do takrat, ko sva s fantom prvič dopustovala v hotelu, ne pa kampirala.
Kljub temu, da sva bila sicer ljubitelja narave, sva se pred leti odločila, da greva v Grčijo, in tam so naju nastanili v prijeten hotel, ki je imel posteljo obilno založeno z vzglavniki. No, pravzaprav sta bila vsakemu od naju namenjena le dva, a bila sta tako velika, tako puhasta, tako mehka …
Lahko bi rekla, da sem se takoj zaljubila v mehko udobje, in ko sva se vrnila domov, sem si takoj tudi sama kupila dve veliki blazini. In ko sva se vselila v skupno stanovanje, je enaki dobil tudi moj fant oziroma mož.
Seveda moram priznati, da spim še vedno na povsem ravnem, brez blazine, kajti stara navada je očitno res železna srajca. Kadar v postelji zgolj ležim in berem, pa imam rada pod hrbtom in vratom mehkobo, v katero se lahko kar pogrezneš. In še nekaj sem ugotovila – vzglavniki niso pomembni zgolj zaradi udobja, temveč tudi zaradi bolj udobnega videza. Svoj dom imam rada urejen (prijateljice pravijo, da je kot iz revije), in tudi spalnica mora biti estetska. To pa pomeni, da mora biti postelja takšna, da kar vabi vanjo. Vzglavnikov in satenastih prevlek torej ne more biti nikoli dovolj.
Knjiga