Bil bi takoj odšel, da ni bilo Lize: tej je namreč hotel reči dve- tri besede. A dolgo časa ni mogel ujeti pripravnega trenotka in se je zadovoljeval s tem, da je s tajnim veseljem z očmi sledil njenim kretnjam; nikdar se mu njen obraz ni zdel tako plemenit in ljubek kakor nocoj. Mnogo je pridobivala od bližine nekazne Belenicyne. Ta se je neprestano premikala na stolu, v prsi vlekla svoje ozke ramice, se smejala s finesarskim smehom in sedaj bolščala, sedaj na široko gledala z očmi.
Liza je sedela mirno, zrla naravnost predse in se sploh ni smejala. Gospodinja je sedla k igralni mizici in začela kvartati z Marfo Timofejevno, Belenicynom in Gedeonovskim, kateri je igral jako počasno, se neprestano motil, migal z očmi in si z robcem brisal obraz. Panšin je zavzel melanholično pozo, se izražal kratko, pomembno in otožno — kakor stoji v bukvicah: nerazodet umetnik — ita kljub vsem prošnjam Belenicyne, katera je močnč koketirala z’ njim, ni maral zapeti svojo romanco: Lavreckij ga je ženiral. Pa tudi Feodor Ivanič ni dosti govoril; izreden izraz njegovega obraza je presenetil Lizo bikoj, čini je bil stopil v sobo. Takoj je zaslutila, dit bi ji rad nekaj povedal, pa se ga je nevede zakaj bala vprašati. Ko je naposled šla mimo njega nalivat v dvorano čaj, je nehote okrenila glavo v njegovo stran. Takoj je stopil za njo.
Odlomek iz knjige Plemiško gnezdo
Avtor: Ivan S. Turgenjev
Knjiga