Za objavo SEO člankov nas lahko kontaktirate na naslov info @ nasvet.com
In kakšna moč krogin-krog, kakšno zdravje v tej brezdejni tišini! Glej, tu pod oknora leze koreninasti lopuh iz goste trave; nad njim izteguje luštrek svoje sočno steblo; še višje nad njim bodeča neža razsiplje svoje rožnate kodre; tarn pa, bolj daleč na polju se svetlika rž in tudi oves že gre v tulce in raste in se širi na vso širino svojo vsak list na vsakem drevesu, vsaka travica na svojem steblu. »
Na ljubezen do ženske sem potratil svoja najlepša in nadaljuje Lavreckij v svojem premišljevanju, »naj me sedaj tukaj iztrezni dolgočasje, naj me pomiri, naj me usposobi za to, da se bom tudi jaz znal polagoma lotiti resničnega dela.« In vnovič se vrača Lavreckij k prisluškovanju tišini, ne pričakujoč ničesar in istočasno nekako neprestano nade-jajoč se nečesa: tihota ga objema od vseh strani, solnce se počasi pomika po pokojnem sinjem nebu in oblaki mirno plavajo po njem, zdi se, da vede’, karn in zakaj plavajo.
Ob tem in istem času je v drugih krajih na zemlji kipelo, brzelo in grmelo življenje; tukaj je isto živ-ljenje teklo neslišno kot voda preko blatnih trav; in prav do večera se Lavreckij ni mogel odtrgati od meditacij o tein begotnem, utekajočem življenju; ‘žalost po preteklosti se je tajala v njegovi duši kot spomladanski sueg in — čudna stvar! — še nikdar ni bil v njegovi duši tako globok in silen občutek domovine.
Tekom dveh tednov je Feoclor Ivanič uredil dvorec Glafire Petrovne, počistil dvorišče in vrt; iz Lavrikov so mu pripeljali udobno pohištvo, iz mesta knjige, časopise; v konjskem hlevu so se zopet pokazali konji; kratkoinalo: Feodor Ivanič se je preskrbel z vsem potrebnim in začel živeti malo kot graščak, malo kot puščavnik.
Plemiško gnezdo; Ivan S. Turgenjev
Knjiga