Ko pa je končno ostal sam na svežem in vlažnem zraku, pri pravkar zažigajoči se jutrnji zarji, se je ozrl, stisnil oči, zlezel skupaj in kakor s krivdo
obložen odtaval v svojo sobico: »Ich bin wohl nicht klug« (pač nisem pameten), je zamrmral sam pri sebi: ko je legal v svojo trdo in kratko posteljo.
Ko je nekoliko dni pozneje Lavreckij prišel ponj s kolesljem, je poizkusil narediti se bolnega, a Feoclor Ivanič je kar stopil k njemu v sobo in ga pregovoril. Najmočnejši vtisk je napravila n.a Lenima okoliščina, da je ukazal Lavreekij nalašč zanj pripeljati k sebi na vas klavir iz mesta. Najprej sta se še skupaj odpravila k Kalitinovim in preživela pri njih večer, pa že ne več tako prijetno kakor zadnjič.
Panšin je bil tam in je mnogo pripovedoval o svojem službenem popotovanju, pri čemer je jako zabavno oponašal in predstavljal različne graščake, s katerimi je imel na tem potu opravka. Lavreckij se je smejal, Lemm pa se ni genil iz svojega kota; molčal je in se na tihem kot pajek premikal na stolu; mrko in topo je gledal predse in se oživil šele tedaj, ko se je Lavreckij začel poslavljati. In še celo takrat, ko je že sedel v koleslju, je bil starec še nadalje ves odljuden in zgrbljen.
A tihi, topli zrak, lehkotni večerček in sveže sence, vonj trav in brezovih popkov, sij brezmesečnega zvezdnatega neba, združeni topot in hrzanje konj, vsi čari vožnje, spomladi in loči so končno prevzeli dušo ubogega Nemca, da je sani prvi začel razgovor z Lavreckim.
Odlomek iz knjige: Plemiško gnezdo
Avtor: Ivan S. Turgenjev
Knjiga